japonski queen

September 28th, 2006

lođikov nepremagljivi filing za deviacije/variacije/falsifikacije v glasbi ne razočara. Tokrat uživam v japonskih queenih. lol’d.



Y. Bhekhirst

August 2nd, 2006

OMG koko hodo! Y. Bhekhirst – Hot in the Airport je prov huda plata. Priporočam maksimalno, poslušite VSAJ naslovni komad Hot in the Airport. Poje v angleščini, čeprov se ne zdi tko (refren: hot in the aiport tonight). Če ga poslušaš 10x (tko kot js zdele), rata hudo speven in všečen. oblubm.

tnx lođik za tole svetlo točko življenja ;)

je rap mrtev?

June 26th, 2006

po mojem ne čist, ima pa kugo. V ameriki se je izrodil v godljo, kjer se plate razlikujejo samo še po naslovih in imenih izvajalcev (in včasih naslovnici; večinoma je gor slikanih par črncev in pol tone zlata). Popolnoma nobena stvar ameriškega porekla, ki sem jo v zadnjih letih poslušal, me ni niti slučajno navdušila. Vsi zvenijo isto, besedila dobesedno kopirajo drug od drugega. Mogoče za kanček grobo, ampak skoraj brez pretiravanja lahko rečem, da je ameriški rap “music for retards, by retards”. In ta njihova produkcija je tako agresivna, da njihov (mogoče kvalitetni?) underground ne more niti pokukati ven.

V sloveniji nikoli ni bil in (verjetno) nikoli ne bo na kakšnem nivoju — pač kot v vseh ostalih stvareh, tudi v tem nismo dobri. Mi še iščemo disciplino, v kateri bi se lahko kosali s svetom. Razen občasnih športnih prebliskov nam precej slabo kaže. Mogoče smo dobri v klekljanju? Nemci imajo precej močno underground sceno, torej gojišče, ki pa še ni izvrglo nečesa visoko kvalitetnega. Mogoče jih ovira premočen ameriški vpliv, ki se ga ne znajo otresti.

Angleži pa so druga zgodba. Že leta nazaj je odprl vrata garaže tudi za širšo publiko Mike “The Streets” Skinner. Fantastična prva plata (druga je bila sicer totalno porazna, tretja pa nekje vmes, ampak to ni pomembno) je nakazala eno novih smeri rapa: garage. Gre za nekakšen elektro hip-hop z inovativnim samplanjem, produkcija je pa večinoma domače izdelave. Celotno zadevo dela manj ljudi (mike celo vse sam), ne pa celotna korporacija, ker posledično da glasbi občutek manjše sterilnosti, večje pristnosti in človečnosti.

V tem obdobju je prišlo na odprto še par izvajalcev, ki so me impresionirali, npr. Dizzee Rascal, Kano, Akala (brat od Miss Dynamite, tnx tegobnik), Lady Sovereign, Marvin the Martian in še kakšen. Eni so navdušili bolj, eni manj, vsi pa imajo nekatere lastnosti, ki niti slučajno ne pritičejo tipičnemu profilu raperja. So inteligentni, razmišljujoči, razgledani, odprti, mladi in totalno osvobojeni železnih srajc ameriške retardirane produkcije. Napredek v glasbi, utegne ti biti všeč, tud če ne maraš rapa.

PS. ta post sicer sodi 5+ let nazaj v preteklost, ampak hotel sem izpostaviti bogatost angleške scene, ker se je v Sloveniji zaveda izredno malo ljudi.

konkretno: komad Ko bi le vedel jurasove dečve. Presenetljivo netipično slovenska zadeva – dobri vokali, ritem, pavze, flow itd. Mal sm bil šokiran zarad tega, večinoma pa zato, ker je to MEN všeč. Se staram?

Še vedno pa vztrajam pri mnenju, da je slovenska glasba večinoma (nekje nad 97%) strahotno bedna. To je sicer stvar okusa, ampak kdor misli drugač, ga očitno nima. :D