čuka

October 5th, 2006

danes so uspavali Čuko, našo zajklo (bla je sobni kunec v bistvu). Je mela verjetno tumor in operacija ni bla opcija. Jo je bolel in je trpela, tko da je blo to neizbežno in kvečjemu preveč odlašano. Nimam enakega filinga kot takrat, ko je umrla Oka (prejšnji sobni kunec, njo je kap). S to se nismo tok igral, ni bla spuščena po bajti, ni skakala okrog nas, ni se prilizovala in metala na hrbet v naročje. Ampak vsen neki manjka v tistem delu sobe, kjer stoji kletka. :\



3 Responses to “čuka”

  1. kjuti Says:

    :(

  2. Kobrowsky Says:

    ko je nam umrl kakšen zajec (ko smo jih še mél. na tóne.), so nam mati védno rekli: “Dóbr ték!”
    Zraven je bil obvézno korenček, ker ga imajo zajčki radi, koleraba, krompir in solata. Na sploh so nas matera veliko silili z zelenjavo, ki je nikoli nismo preveč marali (razen korenja). Večkrat so nam tudi rdéčo péso naložili na króžnik, prav tja zraven piré-krompirja, da se je vseskupaj poméšalo in sem imél róza piré krompir. Še zdaj ne maram róza barve. Na tó je morda imélo vpliv tudi tó, da sem do 17. léta móral nositi róza mašne, silili pa so me tudi v nóšnjo róza enodélnih kopal ter telovadnega drésa. Róza hlačke pa sem nosil od takrat, ko se je mami v pralni stroj z bélim perilom vtihotapila rdéča kapica.

  3. jurska Says:

    Ja, hudo je, ampak po mojem imamo vsi strah pred smrtjo in je zato še tolk slabš. To je neki, česar ne znamo kontrolirat, nimamo vpliva, nas vedno znova preseneti, ne moremo dojet smrti v celoti. Ker si pač ne znamo predstavljati, da nas ni. In za druge, da jih ni. Boga Čuka je vseen imela en svoj lep čas življenja, to je pomembno.